S COMENIUSOM PONOVNO NA NORVEŠKEM
Peti korak Comeniusa
Od 10. do 15. 11. 2014 smo Kim Malnarič, Daša Ivanuša, Laura Bučar in Bor Ravbar v spremstvu gospoda Jerneja Lapanjeta, koordinatorja projekta Comenius na naši šoli, ravnateljice Marte Pavlin in učiteljice geografije Vlaste Pincolič obiskali mesto Kristiansand na jugu Norveško. Popotniki smo se vrnili evforični in polni lepih vtisov. Svoje vtise smo z veseljem pripovedovali in, upamo, navdušili še koga za sodelovanje v tem mednarodnem projektu.
Predstavljamo vam del našega pogovora.
Daša: Name je naredil velik vtis sprejem na šoli in potek pouka.
Kim: Mene je presenetilo sproščeno vzdušje na šoli, učencev ne skrbi tako za ocene kot nas. Po šoli ne nosijo copat, ampak hodijo kar bosi, čeprav je na tleh samo talna obloga kot npr. pri nas na hodnikih.
Kim: Res je! Všeč mi je bilo, da ni občutiti razlik med učenci in učitelji, saj učitelje kličejo kar po imenu in ne po priimku.
Daša: Kar pomeni, da so učenci in učitelji na istem nivoju. Pri nas so učitelji na višjem nivoju, zato so pogosto tarče norčevanja. Pri njih tega ni, ker se med seboj bolj spoštujejo.
Kim: V njihovem šolskem sistemu imajo deset razredov in nato še tri leta gimnazije. Vse do osmega razreda nimajo ocen!!! To se mi zdi super.
Bor: Tudi šolska stavba je povsem drugačna. Med učilnicami ni sten oz. so učilnice ločene bolj provizorično, npr. s knjižnimi policami. Učenci se ne derejo tako kot pri nas.
Daša: Res so bolj disciplinirani in tudi bolj odgovorni. Med poukom gre učenec lahko ven, ampak ne gredo, ker vedo, da s tem tvegajo slabo znanje in več dela doma. To me je res presenetilo.
Bor: Pred odmorom so bili zunaj, pa ni bilo nobenega divjanja ali vpitja. Ne vem, ali bi bilo to pri nas mogoče izvesti zaradi nekaterih učencev, ki ne upoštevajo pravil ali pa zahtevajo zase posebna pravila.
Daša: Naša šola in učitelji se zdijo starokopitni. Na norveškem so telefoni dovoljeni – ampak učenci tega ne izkoriščajo. To me je presenetilo in bilo mi je všeč. Pri nas bi bile potrebne korenite spremembe v celotni družbi in ne le v šolskem sistemu, da bi se približali njihovim moralnim standardom. Po drugi strani pa je Norveška velika in močna država, v kateri lahko najdejo svoje mesto vsi – tisti z višjo izobrazbo in tisti z nižjo. Slovenija si ne more privoščiti nižanja izobrazbene strukture.
Bor: Slovenci se res lahko pohvalimo s svojo izobrazbo! Presenetilo pa me je tudi šolanje učiteljev. Svoje predmetno področje marsikdo dobi šele na šoli, na katero je razporejen.
Daša: Tudi šolske snovi je manj. Eno snov razlagajo z različnih vidikov tudi po en mesec. Prav tako smo opazili, da se učenci znajdejo v šoli in zunaj nje enako dobro tudi brez učiteljev. Pri nas pa ne smemo niti preko ceste, če ni učitelja zraven.
Bor: Na Norveškem je veliko manj učiteljev, ki bi nadzorovali učence. Pravzaprav le redko vidiš katerega. Ko smo bili priča prepiru, ni bilo zraven nikogar. Pri nas bi v taki situaciji zagotovo padel kakšen ukor.
Kim: Sicer pa »norveški teden« niso bile počitnice. Cele dneve smo bili zaposleni. Popoldne smo šli v mesto in se družili z učenci. Hodili smo tudi po trgovinah, kupovali pa ne prav dosti.
Bor: Dejansko smo spoznali njihov način dela in življenja tako v šoli kot doma.
Bor: Dobra ideja je tudi večerna zabava učencev v šoli, ki tudi poteka brez učiteljev. Pravzaprav je bil eden, a je bil še ta v glavnem v kuhinji.
Daša: Zabava je bila tudi pri Emili, moji gostiteljici. Bor je dokazal, da nima talenta za ples.
Bor, Daša, Kim: Ej, hrana! Niti enkrat nismo imeli kuhanega kosila. Cel teden smo preživeli ob sendvičih, ki so bili vsi istega okusa.
Daša: Lačna nisem bila, sem se pa res naveličala sendvičev. Samo enkrat sem bila na dosegu kuhanega kosila, a ga zaradi naglice nisem mogla pojesti!
Bor in Kim: Midva sva bila pa tudi lačna.
Bor: Ko sem prišel domov, so mi ob treh zjutraj skuhali govejo juho, da sem prišel k sebi.
Daša: Ob večerih smo se pogovarjali z gostitelji. Izkazali so se za prav zgovorne, tudi starši. Ampak prvo srečanje je bilo dokaj nesproščeno. Vendar sva se z gostiteljico obe potrudili, da je pogovor stekel. Povrhu vsega pa sem takrat ugotovila, da sem pozabila vzeti zobno ščetko – porabila sem veliko besed, da sem to povedala in prišla do nove zobne ščetke. Slušalk nisem pozabila!
Kim: Tudi meni ni bilo prijetno na začetku, saj v prvem trenutku ni nihče prišel do mene.
Bor: Podobno je bilo pri meni. Moj gostitelj ni ravno med najbolj zgovornimi in sem moral jaz toliko več govoriti.
Daša: Kaj pa delo z Comenius? Predstavitve skupinskega dela na podjetniškem dnevu, ki ga imajo osmošolci vsako drugo sredo, niso bile na prav visoki ravni. Mislim, da bi mi naredili dosti bolje. V moji skupini se učenci niso pogovarjali na dano temo, ampak kar nekaj – kljub vsem presežkom lahko ugotovim, da smo si najstniki povsod zelo podobni.
Bor: Še vedno sem prepričan, da je njihov šolski sistem boljši.
Daša: Najslabši trenutek pa je bilo zagotovo poslavljanje. Nekdo je prinesel kitaro in skupaj smo čisto spontano zapeli. Posnetke imam shranjene. Slovo je bilo dolgo. Dobro, da imamo veliko fotografij, ki ohranjajo spomine žive.
Daša, Bor: Še vedno se pogovarjamo preko skypa!
Daša, Kim in Bor, 9. razred
Novo mesto, november 2014
Slike si lahko ogledate na naslednji povezavi.