V ponedeljek, 15. 4. 2024, smo na šoli gostili pisatelja Žigo X Gombača. V prispevku na naši spletni strani si lahko preberete, kako je potekala slavnostna prireditev ob zaključku bralne značke, kjer je »bralnoznačkarjem« podelil priznanja. Po prireditvi za mlajše učence sva s pisateljem opravili zelo zanimiv pogovor. Vabiva vas k branju in izvedeli boste veliko zanimivega o njegovih pisateljskih začetkih, njegovem ustvarjanju, pogledih na življenje in še o marsičem.

Pogovor je bil sproščen in začeli smo ga z ogledom fotografij ljubkega psička, ki mu jih pošiljajo iz zavetišča za živali, saj Žiga želi posvojiti psa, pravzaprav kar dva, a se boji, da mu bo za dva zmanjkovalo časa. Stekla je beseda o tem, kakšnega psa bi kdo imel; velikega ali majhnega, jazbečarja ali morda samojeda? Ugotovili smo, da je samojedom poleti zelo vroče in že je pogovor zašel k vremenu in  neobičajni aprilski vročini, pa na našo Krko, v kateri se lahko Novomeščani ohladimo. Sproščen klepet je bil odličen uvod v naš intervju.

Kakšen je bil vaš odnos do knjig, ko ste bili najstnik?

Knjige so mi bile od nekdaj blizu. Ko sem bil majhen, so mi veliko brali, nato pa sem tudi sam prebral ogromno knjig in veliko berem tudi zdaj. Knjiga je že vse življenje moja sopotnica. V otroštvu sem bil »nonstop« v knjižnici, zdaj ko veliko nastopam, pa sem spet pogosto njihov obiskovalec. Sicer pa knjige zelo veliko tudi kupujem. S svojimi otroki imamo navado, da gremo vsaj enkrat na mesec na sprehod po mestu in vedno zavijemo tudi v knjigarno, kjer kupimo kakšno knjigo. Ravno to soboto smo imeli tako prijetno druženje.  Ja, ko sem bil najstnik, so bile knjige del mojega vsakdana in takrat sem največ bral poezijo.

Katera je vaša najljubša knjiga, ki ste jo prebrali?

Zelo so mi všeč knjige pisatelja Roalda Dahla, ki sem jih bral že kot mulc in sem jih bral tudi svojim otrokom. Danny, prvak sveta je ena taka knjiga, ki mi je zelo všeč in mi služi kot navdih. Všeč mi je način, kako  mojstrsko je napisana in tudi zgodba, seveda. Govori o ljubezni med očetom in sinom. Napisana je res mojstrsko in njeno sporočilo me vedno znova očara; da je možno v tem našem svetu, ki je včasih krut in nepravičen, ustvariti ljubezen med očetom in sinom, ki skozi skupno dejavnost, ki je na meji dovoljenega, najdeta pot, da se povežeta.

Katere knjige so vas zaznamovale?

V otroštvu zagotovo knjige Roalda Dahla, pa zgodovinski romani Henryka Sienkiewicza, ki so napisani tako, da se počutiš kot del zgodbe, na primer del neke viteške bitke. Všeč so mi Bobri Janeza Jalna. Zelo všeč so mi stripi, ki sem jih veliko bral v osnovni in srednji šoli. Moj starejši brat je zbiral stripe, ampak ne tistih, ki se jih kupi v kioskih, pač pa cele stripovske albume, tudi v tujih jezikih. Pri knjigah in stripih mi je bilo že od nekdaj všeč, da so te odpeljali v neko zgodbo, da kar malo pozabiš na vsakdan, na to ali je zunaj dan ali noč, pozabiš na težave in se prepustiš neki zgodbi, kjer lahko najdeš tudi kaj lepega ali pa rešitev za svoje težave.

Katere vaše knjige so vas zaznamovale?

Z vsako knjigo, ki jo napišem, je konec nekega poglavja v življenju. S knjigo, ki jo ustvarjaš, preživiš veliko časa. Tako kot vi, na primer, ko ste v 6. ali 7. razredu, je to čas, ki se ne bo nikoli več vrnil, življenje gre naprej. A ostanejo neki spomini, prijateljstva, razmišljanja. S knjigami je podobno; zaznamujejo obdobje, v katerem so nastale. Zato težko rečem, katera knjiga je najbolj pomembna, ker je vsaka nastala v času, ki je bil zame v tistem trenutku pomemben. Težko rečemo, da je neko obdobje v življenju čisto »brezvezno«. Pri vsaki svoji knjigi, ki jo berem, se spomnim, kdaj je nastajala, kako sem se v tistem času počutil, kaj sem razmišljal, kakšne barve je bila takrat jesen. Vse moje knjige so zaznamujoče.

Doslej ste pisali predvsem za mlade. Ali je za to kakšen poseben razlog ali pa ste morda razmišljali, da bi napisali tudi kaj za odrasle?

V življenju delam stvari, ki so mi »fajn« in so mi blizu. Pri pisanju za otroke in mladino se trenutno najboljše počutim. Skušal sem pisati za odrasle in celo imam dve knjigi, ampak moj domači teren je v otroški in mladinski literaturi. Ravno danes sem se pogovarjal s kolegico, ki ima 4-letnega sina in sem ji rekel: »Saj midva s tvojim mulcem sva tam tam nekje.« Pa se je smejala in prikimavala, da sva res enako otročja. Všeč mi je, da sem ohranil otroka v sebi in da lahko to dajem naprej, ampak ne zgolj neke otroške stvari in poglede. Želim, da so moje knjige prežete z neko zrelostjo in odraslostjo. Bom pa zagotovo še poskušal pisati tudi za odrasle. Hvala za namig.

Kako dolgo pišete knjigo?

Knjiga nastaja kar dolgo, vsaj kakšno leto. Nekatere knjige potrebujejo, da prej veliko raziščeš. Na primer, če pišeš o kakšni osebi. Ko sem pisal o slovenski moderni, katere del je bil Dragotin Kette, ki je stanoval v hiši blizu vaše šole, sem moral pol leta delati raziskavo oseb, o katerih sem pisal. Kako so te osebe živele, zakaj so ustvarjale, kakšna so bila njihova izhodišča, kaj so doživljale ob tem. Šele po tem sem začel razmišljati o zgodbi, kakšen bo strip. Trenutno podobno delam Srečka Kosovela; že od začetka leta ga spoznavam, prebiram njegova dela in dela o njem, se pogovarjam z ljudmi, ki so ga preštudirali »u nulo«. S pisanjem bom začel nekje maja, junija in od takrat bo že pol leta prehojenega. Od tistega trenutka, ko začnem pisati, pa nastane zgodba za strip v kakšnem mesecu. Ampak to ni pisanje po 8 ur na dan, ampak delam cele dneve in noči, to je res zanimiv proces. Da strip ilustrira še ilustrator, mine še kake tri, štiri mesece, nekaj časa vzame še lektoriranje, za tiskanje knjige preteče še kak mesec in pol. Ja, zagotovo preteče najmanj leto in več.

Všeč nam je knjiga stripov Znamenitni. Kako ste naredili izbor znamenitih oseb?

Pri tem stripu je bila ekipa nekoliko širša. Sodelovali so tudi uredniki in skupaj smo te osebe izbrali. Rekli smo, da bomo naredili strip o Slovencih, ki so naredili res nekaj znamenitega, prelomnega in da bomo o njih napisali kratke stripe. Tudi sam sem za marsikoga slišal prvič in sem spet moral preštudirati njihova življenja. Prebereš njihov življenjepis, ki je lahko dokaj suhoparen, na primer kam je hodil v šolo, kaj je delal … Vmes pa iščeš neke življenjske informacije, kakšne navade, razvade, dogodke v življenju, ki so bolj zanimivi. Še tako znani ljudje so tudi samo običajni ljudje, krvavi pod kožo. Za vsakega sem skušal najti nekaj teh drobnih zanimivosti, ki sem jih potem v stripu na hudomušen način predstavil. Ampak še vedno s spoštovanjem, spoštljivo. Strip mi je všeč, ker dovoljuje ta humor, da se, s spoštovanjem seveda, malo pohecamo iz nekih lastnosti ali zanimivih dogodkov; na primer, da je bil nekdo enkraten kemik, ampak je na plinskem gorilniku v laboratoriju najraje pekel palačinke. Potem pa imamo pri stripu tudi ilustratorja, ki doda še svoje humorne ilustracije, ampak vedno s spoštovanjem.

Ali načrtujete kakšen nov pisateljski podvig?

Ja, trenutno sem sredi zanimivega obdobja. Pri urednikih imam cel kup tekstov, na katerih bom delal. Začenjam s stripom o Srečku Kosovelu, kasneje načrtujem še strip o Simonu Gregorčiču. To bodo potem trije stripi o pesniških velikanih (Kette, Kosovel, Gregorčič). Tukaj se sicer ne bom kaj veliko hecal, ker menim, da je poezija nekaj, kar je treba obravnavati zelo resno in s spoštovanjem. Žal opažam, da poezija nekako izginja iz našega prostora. Zelo malo ljudi še bere pesmi, v pesmih pa se skriva vse bogastvo in dimenzija nekega jezika. Ko mi uredniki dajo projekt, da napišem strip o pesnikih, si vedno vzamem čas, da natančno vse preštudiram, da ne bi napisal kakšne neumnosti. Sicer pa so tu tudi uredniki, da pregledajo, kar napišeš.

Tudi sama sem poskušala že nekaj pisati, ampak sem odnehala, ker pri meni pa ne bo urednika, ki bi to pregledal.

Vedno lahko daš svoj izdelek pregledati učiteljici za slovenščino, knjižničarki, mami, očetu …  Samo začeti moraš in potem vidiš, kam te to pripelje. Ko sem bil star toliko kot vidve, sem tudi pisal neke kratke kriminalke in mi je brat rekel: »Vsaka kriminalka je ista. Kaj boš to pisal.« Pisal sem tudi pesmi in v tistih začetkih tudi niso bile vsem všeč in so bili skeptični. Ampak, če ti je nekaj všeč in »kul«, pač vztrajaš in delaš naprej. Kar pogumno vztrajaj.

Ali ste na kakšno svoje delo še posebej ponosni?

Všeč mi je, kar se trenutno dogaja s slikanico Adam in tuba. Dejansko je razprostrta po celem svetu. Prebrati se jo da v nemško govorečih deželah, v angleško govorečih deželah, prevedena je že v francoščino, izšla pa bo tudi v španščini. To je knjiga, ki je nastala v intimi mojega doma in se sploh nisem zavedal, da se bo zgodba tako dotaknila ljudi. Zanimivo je, da zgodba, knjiga pride v določene kraje in države prej, kot prideš sam tja, da se stvari, o katerih pišeš in so se te dotaknile in si razmišljal o njih, dotaknejo tudi bralcev. Knjiga Adam in tuba je bila zame knjiga, za katero ne vem, če se bo ponovila. Pravzaprav pa se ne rabi, ker sem že zdaj maksimalno ponosen na to, kam je prišla.

Povedali ste že, da izhajate iz sebe. Zanima me, koliko je  avtobiografskega v vaših delih.

V vsaki knjigi je veliko tebe. Rekel bi, da če že ni dogodkov, ki so se ti zgodili ali oseb, ki so se te na nek način dotaknile,  je pa vsaj kakšen odtenek tvojega doživljanja sveta v tistem trenutku. Na primer, če si v nekem obdobju, ko pišeš knjigo, žalosten, strt, se bo to nedvomno izražalo tudi v knjigi. Ali pa, ko ustvarjaš takrat, ko si zelo vesel, boš v zgodbi težje izrazil žalostne dogodke, saj žalost ne bo imela prave globine. V zgodbi je vedno prisotnega nekaj avtobiografskega, so stvari, ki te v življenju zaznamujejo, se te dotaknejo, ki se jih spominjaš med pisanjem. Ko pišeš, se pogovarjaš sam s seboj in o marsičem, kar privre na dan,  še razmisliš in razčistiš.

Ali ste že od nekdaj razmišljali o tem, da boste pisatelj ali pa ste morda sanjali še o kakšnem poklicu, kot navadno to delamo mladi?

Nikoli nisem točno vedel, kaj bi rad bil, ampak me je pisateljevanje samo našlo. Že kot otrok sem nastopal v knjižnicah in na prireditvah, kjer so me spodbujali, da sem govoril in pripovedoval zgodbe. Tako sem si začel izmišljati zgodbe in si rekel, da bi pa  enkrat res rad izdal svojo knjigo . Ta želja je v meni tlela res dolgo, leta in leta. Rekel sem si, da knjige pa res ne more napisati vsak in ko jo enkrat napišeš, ostane  za vedno, zato ne more biti kar nekaj. Zgodba mora biti neprebojna in te mora odražati. Nekateri ljudje preberejo na primer v celem življenju manj knjig, kot sem jih jaz napisal in če posežejo po tvoji knjigi in jim ne bo všeč, to ni ravno dobra popotnica. Zato mora biti knjiga dobra.

Katera je bila vaša prva knjiga?

Jastrebov let. To knjigo sem pisal eno leto, en teden in en dan, torej dolgo. Pisal sem jo v obdobju, ko sem ves čas hotel nekaj početi, veliko sem hodil okoli. Takrat sta bila otroka majhna in ko sem hodil po svetu, sem se s to zgodbo vedno vračal domov, da bosta vedela, da sem mislil nanju. Ko sem se vrnil, sem jima bral poglavja, ki sem jih napisal. Zdelo se mi je, da skozi to zgodbo ves čas ostajam v stiku z njima. Ta knjiga je res nastajala na lep način, izraža povezanost z mojima otrokoma, skupen proces ustvarjanja. Jaz sem pisal, onadva sta dajala svoje pripombe. Ko sem zgodbo končal, sem jo poslal založbam, a je kar nekaj časa trajalo, da so mi knjigo izdali.

Rekli ste, da sta vas otroka tudi malo popravljala, vam dajala pripombe. Mislite, da sta povedala resnično mnenje?

Mislim, da otroci staršem vedno povedo direktno, kar mislijo. Tudi moja nista nič drugačna. Še zdaj imamo lep in odkrit odnos, čeprav sta že odrasla. Sin je star 20 let in hodi v dvorano Marof igrat rokomet, hči pa je stara 25 in ima praktično že svoje življenje. Mislim, da so tudi te zgodbe, ki smo jih skupaj brali, jih podoživljali, ki sem jima jih jaz pripovedoval in ki smo jih na nek način skupaj ustvarjali, oblikovale povezanost med nami.  Nista mi povedala, kako naj se zgodba razpleta, ampak bolj na način: »Kaj pa vem, če bi moral on ravno s tiste stene dol pasti.« Ali če jima kaj ni bilo všeč, sem ju pogosto upošteval in spremenil. Še zdaj mi včasih povesta mnenje, ki ga cenim. Ravno v tem času se s hčerko, ki je grafična oblikovalka, pogovarjava, kako bi opremila mojo pesniško zbirko za odrasle. Ima drugačen pogled in mislim, da bi lahko njen oblikovni in vizualni pristop še obogatil knjigo.

Zanima me, če imajo vaši tatooji kakšen pomen.

Tako kot zgodbe, ki jih pišem, so tudi tatooji pričevalci nekih obdobij, nekih življenjskih dogodkov, ki so se mi zgodili, se me dotaknili. Taka je večina. Nekateri pa so tudi umetniški »fillerji«, z njimi se estetsko dopolnjuje celotna slika.

Zakaj imate v imenu črko X?

Delno je to moje umetniško ime, ki so mi ga dali prijatelji, delno pa odraža način življenja, življenjsko filozofijo, ki jo živim; življenje brez drog in alkohola, s pozitivnim odnosom do življenja in s pozitivno naravnanostjo in spoštovanjem do vseh živih bitij. To pomeni pristnost, da si v stiku sam s seboj. Treznost, ki jo imaš, če ne piješ in se ne omamljaš, prinaša pristnost, da ostaneš v stiku s seboj in to je odlična osnova za ustvarjanje.

Ali imate svoje najljubše mesto na svetu?

(Po dolgem razmisleku…)  Rad obiskujem mesta, ker mislim, da ima vsako mesto svoj značaj in značilnosti. Recimo Edinburgh na Škotskem mi je bil zelo všeč, ker je veliko mesto, a vseeno ohranja značaj manjšega in pristnega mesta. Mesta v Veliki Britaniji so mi lepa. Všeč mi je rojstno mesto Ljubljana, ker tam živim. V Budimpešti pogosto ustvarjam, se tja umaknem, ko potrebujem nekaj dni miru. In seveda Trst, od koder  prihaja moj oče. Všeč so mi njegove ulice. Torej več različnih mest, ne le eno samo. V vsakem mestu, ki mi je nekaj dalo, se počutim domačega.

Kaj bi izbrali, hribe ali morje?

Absolutno hribe. Mislim, da na morju nisem bil že nekaj let. Morda imam le trenutno tako obdobje, ko ga raje gledam od daleč. Če že grem na morje, grem raje pozimi, ne jemljem morja kot nekaj, kamor se gremo kopat. Všeč mi je morda zaradi neke svoje skrivnostnosti ali navdiha. Zelo lepe so barve takoj po nevihti, na primer v Trstu. To mi predstavlja morje. Veliko raje pa sem v hribih.

Ali imate radi kače, ki jih je v hribih veliko?

Rekel bom, da ohranjamo veliko mero spoštovanja drug do drugega in se umaknemo en drugemu ter gremo vsak po svoji poti.  Jaz zelo veliko tečem po samotnih poteh in včasih naletim tudi na strupene. To je kar malo strašljivo. Potrebno je kar malo gledati pod noge, da ne stopiš na kakšen kamen, kjer leži, da te ne ugrizne. Ker kača ne piči, pač pa ugrizne.

Kateri so bili vaši veliki podvigi v hribih?

Lani in predlani sem v hribih preživel skoraj vsak drugi dan. Na izlet v hribe ne gledam kot na podvig, ampak kot na doživetje. V hribih mi je zelo všeč zvečer, ko že vsi odidejo in sem čisto sam. Imam le lučko in okoli mene ni nikogar, le tišina. Usedem se na skalo, ugasnem lučko, nad mano je zvezdnato nebo kot na dlani, nekje v bližini kakšna žival.  V življenju smo ves čas obdani z ljudmi, jaz pa sem rad tudi v tišini, da se malo umaknem. Premikanje v hribih mi je zelo všeč, ampak bolj po samotnih poteh. Takrat srečaš kakšne svoje misli, ki jih sicer ne bi.

Ste že bili na Triglavu?

Ja, ja. Tudi večkrat v enem letu.

Ali ste šli gor in dol v enem dnevu?

Vedno naredim tako. Dvakrat sem bil zraven, ko je prijatelj Timotej delal rekord v teku na Triglav. Do vrha je pritekel hitreje kot v uri in pol. Jaz pa mu pomagam. Ob poti mu pustim »flaške« in tudi če grem dve uri pred njim, me na koncu ujame. Mislim, da je njegov rekord  1 ura in 26 minut s Krme. Jaz potrebujem dve uri in pol do vrha. Kolegica Ana pa ima hitrostni rekord poti gor in dol s Triglava. Dol gre tako hitro, da si ne moreš misliti. Navzdol moraš biti še posebej previden, da ne padeš.

Kaj lahko odrasli naredijo, da bi mladi postali nov steber družbe oziroma kaj lahko naredimo mi mladi?

Mislim, da moramo odrasli vzgajati z zgledom, kar v zadnjih letih zelo slabo počnemo. Nekateri pa se vendarle trudimo, da ustvarjamo in dajemo možnost videti, da se da živeti tudi na drugačen način. Mladinskih pisateljev ni veliko, čeprav so otroške in mladinske knjige zelo pomembne na poti odraščanja. Vsak se mora vprašati, kaj lahko sam naredi. Vsak kdaj »kiksne«,  naredi napako, ampak je treba reči: »Vsi delamo napake. Žal mi je, da se je to zgodilo.« Potrebno se je iz napake kaj naučiti in iti dalje. Potrebno se je truditi, da ne prizadenemo drugih, da upoštevamo mnenja, pričakovanja in potrebe drugih ter se poslušati med sabo. Vi mladi se sicer še oblikujete, ampak tudi že zelo veliko veste. Poskusite slediti misli, da tisto, kar ne želiš, da se tebi dogaja, ne povzročaš drugim.

Kako bi se opisali z eno besedo?

Svojstven.

Kaj bi svetovali mladim glede doseganja ciljev?

Če vam je kaj všeč, sledite temu na konec sveta in še malo naprej. Če nekaj rad počneš in veš, da si s tem malo drugačen od drugih, sledi temu. Ostale stvari bodo že nekako sledile, vse se bo uredilo. Zraven pa je treba tudi poslušati druge, se zavedati obstoja drugih ljudi in včasih kaj lepega narediti drug za drugega. Ne le, kadar nekdo to pričakuje ali prosi ali zahteva, ampak predvsem spontano, v nekem trenutku. Včasih že z drobno malenkostjo lahko narediš čudež.

Kateri je bil vaš najljubši predmet v šoli?

Rekel bi, da telovadba in slovenščina, ker sem rad pisal, pa zgodovina, ker je nedokončana zgodba.

Ali vam je pri slovenščini šlo vse dobro ali samo spisi?

Samo spisi. (smeh) Slovnica je bila katastrofa. Spisi so bili vedno rdeči od popravkov učiteljice in potem je vedno napisala: vsebina 5, slovnica pa 2 ali 3. (smeh) A sčasoma sem se popravil, ker je profesorica rekla, da če bom oziroma ko bom pisal, bom moral znati tudi pravila. No, saj ni tako hudo. Včasih misel prehiteva in pozabiš na pravila. V šoli si imel 45 minut za spis, neko misel si moral speljati do konca in potem je zmanjkalo časa za ločila, vejice. Zato sem pa knjige začel pisati, da me nihče časovno ne omejuje. (smeh) Se mi je pa zadnjič zgodilo, da sem napisal strip in da lektor praktično ni imel kaj popraviti. Bil je pozitivno presenečen. Ampak to je bilo enkrat, naslednjič bo gotovo spet imel delo.

Kaj raje pišete, stripe ali knjige?

Oboje je svoj izziv. Imam prav obdobja in trenutno knjig – mladinskih romanov sploh ne pišem, ampak le stripe, pesmi in slikanice. Čet 5 let pa bom verjetno spet kaj drugega.

Kaj pa raje berete?

Poezijo. Veliko berem poezijo in stripe. Berem tudi romane klasikov, da obnavljam znanje, besedni zaklad in znanje o tem, kako so ti mojstri tvorili stavke in oblikovali misli. Nekateri pisatelji so si res vzeli čas in razvili nek dogodek na 15 straneh, da se ti zdi, kot da se je tebi zgodilo, kot da bi bil ti del tega. Zdaj berem precej drugače, bolj kritično; razmišljam, kaj je hotel povedati, kako bi lahko napisal drugače.

In prišel je čas za prireditev starejših učencev, kamor sva odšli tudi midve.

Z Žigo X Gomačem sva se pogovarjali Klara Lana Barbarić  in Katarina Dović.

Related Images: