Bralna značkaNekaj dni potem, ko nas je na šoli obiskala Desa Muck, smo članice novinarskega krožka ter mentorica z njo opravile še intervju na daljavo preko aplikacije Teams. Pogovor je bil prijeten. Bila je navdušena nad tem, kako lepe ljudi imamo na šoli, »sama lepota in čudovita mladost«, me pa smo bile navdušene nad njenimi odgovori, ki so nam približali Deso kot pisateljico in nam dali misliti.   

Kako ste začeli s pisanjem?

Začela sem kar pozno. Ker nisem bila dovolj samozavestna, nisem upala začeti resno pisati in sem pisala bolj zase. Potem so se zgodila neka naključja, da so kaj potrebovali, na primer revija Antena je imela posebno izdajo z ljubezenskimi zgodbami, a jim je za objavo vedno manjkalo nekaj zgodb in so prosili mene, da naj napišem kakšno. Ker so jim bile moje zgodbe všeč, sem nekaj časa pisala za Anteno.  

Veliko naključij je bilo, da sem se s pisanjem začela ukvarjati profesionalno, vsaj zgledalo je, kot da gre za naključja. Kasneje sem s prijateljico Polono Sepe napisala scenarij za otroški film, ki so ga začeli snemati, a ga niso končali … Scenarij je bil zelo všeč moji prijateljici Manci Košir, zato ga je nesla na uredništvo Pila, kjer so ga izdajali kot strip z naslovom Desovila. Takrat sem jim rekla, da imam doma še en otroški roman, čeprav v resnici še ni bil napisan. Kar hitro sem ga napisala z naslovom Pod milim nebom in so ga objavljali. Tako so me začeli vabiti k sodelovanju. Ker sem delala na televiziji kot igralka in ker sem imela vedno veliko pripomb na scenarije ter sem dajala svoje ideje, sem začela pisati svoje scenarije … Tako se je nekako začela moja profesionalna pot.  

Katere predmete v šoli ste imeli najraje? 

Slovenščino, angleščino in likovni pouk.  

Ali so Vaši učitelji v šoli prepoznali Vaš talent za pisanje? 

Najprej ne … v 6. razredu pa smo dobili novega učitelja za slovenščino, profesorja Žagarja, ki je to prepoznal in mi je rekel, da bom zagotovo napisala kakšno knjigo.  Ko sem res napisala svojo prvo knjigo, sem ga povabila na tiskovno konferenco na predstavitev in oba sva bila zelo važna. Prinesel je moj zvezek s šolskimi spisi, ki ga je hranil. Zelo pomembno je, če imaš profesorja, ki te podpira. 

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli delati z otroki in za otroke? 

Mislim, da se nisem odločala, ampak se je zgodilo samo po sebi. Najprej sem pisala za najstnike, ker mi je bil najbolj blizu njihov način izražanja. Hitro namreč poberem najstniške izraze in jih uporabljam v svojem pogovornem jeziku, ker so mi simpatični (npr. bestička). Čutila sem potrebo, da pišem za najstnike, ker ko sem jaz odraščala, knjig za najstnike praktično ni bilo. Pisala sem take knjige, kakršne bi si sama želela brati, ko sem bila toliko stara. 

Kje dobivate ideje in navdih za pisanje? 

Vedno pišem o stvareh, ki mene žulijo. Vsi pisatelji želijo svojim bralcem nekaj sporočati. Največ pisateljev piše o sebi, jaz pa mislim, da bi bilo mlade potrebno osveščati na določenih področjih. Ker se mi zdi, da smo odrasli brezupen primer, da bi se še kaj naučili in spreminjali, je to eden od razlogov, zakaj pišem za mlade. Predvsem si želim osveščati na področju medsebojnih odnosov, da se ne bi kregali in bi sodelovali, da bi jih učili o odnosu do narave. To potem prebrisano zavijem v zgodbice. 

Kakšne so pasti vašega poklica? 

Nikoli ne smeš misliti, kako si dober, ker takoj nehaš biti dober oziroma sploh nisi. Kdor misli, da dobro piše, navadno sploh ni dober. Če pa že dobro piše, pa potem začne slabo pisati, ker misli, da je vse dobro. To je največja past. Vedno si lahko še boljši in se lahko kot pisatelj še kaj naučiš.  

Druga past pa je, če misliš, da boš s tem dobro zaslužil, ker ne boš. 

In še ena past je, in sicer to, da dobiš vernike. To so ljudje, ki se začnejo s tabo in tvojim pisanjem identificirati, poistovetijo se s teboj in, iz neznanega razloga oz. ker jim je tvoje pisanje blizu, mislijo, da jih ti grozno razumeš in te kličejo po telefonu in se hočejo s tabo pogovarjati, ker mislijo, da si ti ravno tak kot oni. 

Kako vaša družina doživlja vaše delo? 

Verjetno misliš moje otroke? Moj hčere niso bile kaj posebno navdušene nad mojim poklicem. Dostikrat sem bila duhovno odsotna, ko sem pisala knjigo, ker sem v sebi mlela kaj in kako napisati in takrat kot mama zanje nisem imela veliko časa. Mislim, da niti niso prebrale vsega, kar sem napisala. Ena vem, da ni, ker tudi sicer ne bere rada, tako da ni panike 

Moje delo jemljejo hvala bogu kot običajen poklic, kot bi na primer delala v tovarni za čevlje. Le to jim gre na živce, da k nam na obisk hodijo kakšni slavni ljudje in nas potem sosedje gledajo. Ko so bile mlajše, so jih v šoli zafrkavali, ker sem bila jaz njihova mama. To so bila težka obdobja.  

Tu pa je še moj mož, ki me zelo podpira, je ponosen name in mi pomaga glede izdaje knjig, pogodb, dogovorov za nastope – hvala bogu, da so mi ga poslali. Ne vem, kdo in zakaj imam tako srečo.  

Zakaj ste za svoj dom izbrali Dolenjsko? 

Dolenjsko sem izbrala, ker je bila hiša poceni in mi je bila všeč. Sploh nisem razmišljala, kje stoji. Lahko bi bila tudi na Madagaskarju ali pa na Štajerskem. Bila je poceni in res ljubka stara hiša, upam pa, da jo bom čez 140 let uspela obnoviti. (smeh) Sem se pa  navadila na to, da sem Dolenjka. Najprej se namreč nisem, saj so mi bili Dolenjci ful čudni. Cviček, harmonika, puška in v gozd … to ni moj »lajf«. 

Kaj radi berete? 

Nisem posebno izbirčna. Je pa s knjigo vedno tako, da te potegne že na začetku ali te pa sploh ne bo. Podobno kot pri filmih. In če me knjiga po desetih straneh neha zanimati, jo odložim. Žanri niso pomembni, čeprav ljubezenskih romanov, kljub temu da sem jih kar nekaj napisala, ne maram brati – so mi dolgočasni, ravno tako kot ljubezenski filmi, ker je vse preveč predvidljivo. Rada imam kriminalke, rada sem imela tudi znanstveno fantastiko, a sem je preveč prebrala. Rekla bi, da rada berem zelo dobre romane. Mislim, da vsak dan na svetu izide nekaj dobrih knjig, pa ogromno slabih in tiste dobre slej ko prej pridejo do tebe. Ne maram pa duhovnih knjig, ki te želijo naučiti, kakšen je treba postati. Mislim, da je važno, da živiš.  

Po katerih knjigah najprej posežete, kadar ste v knjižnici? 

Redno hodim v knjižnico in grem vedno najprej k policam, kjer so nove knjige, ki so pravkar izšle. Pogledam, če me kakšna zanima, in jo vzamem. Sicer pa, kadar izbiram knjige za počitniško branje, rada izberem biografije ali zgodovinske knjige in kakšno dobro kriminalko tudi vzamem na dopust. Nove knjige pa berem bolj s študijskega vidika.  

Rekli ste, da imate radi živali. Predvidevam, da mačke in konja Janeza.  Je res? 

Konj je Aldo, ki ni več moja last, a še vedno živi v istem hlevu in ga hodim obiskovat. Zaenkrat imam le 3 zelo stare mačke, ker druge so že srečno pokopane pod češnjo. Imam pa še psičko Mili. Imeli smo že res različne vrste živali.  

Sicer pa se trenutno zavzemam za divje živali. Sem ambasadorka Life lynx projekta, ki se zavzema za rise. Kmalu grem na izpust risa Luke iz Slovaške. Izdala sem knjigo Pogumni Maks, na katero sem pa kar ponosna. Običajno namreč nimam posebno pozitivnega odnosa do svojih knjig, ta mi je pa všeč. Potem je tu serija knjig Čudežna bolha Megi, kjer skušam otrokom in staršem razjasniti pojme, kaj domača žival sploh je. Da to ni igrača.  

Zelo pa se zanimam tudi za hobotnice. Ugotovila sem, da je to verjetno najbolj inteligentna žival na planetu. Brala sem neke raziskave in pogledala dokumentarne filme. To si sploh ne morete misliti. Hobotnice se lahko udomači, pusti se crkljati in tudi ona tebe crklja, te boža, objema, igra se s tabo, se našemi, pleše in oponaša gibe, ki jih ji kažeš. Prelisiči vse predatorje v morju. Priporočam vam, da tudi vi z učenci višjih razredov pogledate dokumentarec My octopus teacher. Nikoli več ne boste jedli hobotnice, le še klanjali se ji boste. Načrtujem tudi knjigo o hobotnicah. Tako kot sem celo leto raziskovala o risih in vem vse o njih, vse o slovenskih risih, njihova imena  in prek kamer tudi, kje se vsak nahaja v določenem trenutku, zdaj raziskujem tudi o hobotnicah. Mi živali ne razumemo in mislimo, da smo boljši od njih, a nismo. Človek se je spridil, ko je prenehal skrbeti le za svoje preživetje tako kot živali. Živali potrošijo le toliko, kolikor potrebujejo za preživetje. Živali skrbijo za svoje potrebe, ljudje pa predvsem za svoj užitek. Ustvarila se je človeška požrešnost in potrošniška miselnost in s tem smo si uničili planet in v tem smislu smo ljudje manj modri od živali. Tako da, trenutno se gibam v naravoslovnih področjih, ki me zelo zanimajo. Imam potrebo po sporočanju, npr. dekleta, ki se zdaj z mano pogovarjajo, sprejemajo moje razmišljanje in lahko tudi leta kasneje to razmišljanje širijo dalje. Upam, da se mladih kaj dotakne.  

Po čem želite, da bi se vas ljudje spominjali? 

Ni mi pomembno, da se me ljudje spominjajo. Važno mi je, da imam zdaj nekaj ljudi, ki me imajo radi in jaz njih, da se imamo skupaj lepo, da imam svoje živalce. Kdo in kaj se bo spominjal o meni, pa mi ni pomembno, saj že zdaj  pravzaprav ne vedo, kdo sem v resnici. Kljub ogromno intervjujem in napisanim knjigam nihče ne ve, kdo sem v resnici, saj še sama ne vem čisto dobro.  

Naredim zelo dobro zelenjavno mineštro in mogoče bi si želela, da se me domači spomnijo po mineštri, da bi moji otroci rekli: »Mama je pa znala tako zelenjavno mineštro narediti.« To bi mi bilo lepo. Ali pa po raznih dogodkih, na primer, kako smo se zabavali, ko smo se igrali človek ne jezi se ali pa ko smo se igrali, da sem želva in so se mi vse tri hčere na morju obesile na hrbet in sem jih nosila, ko sem plavala, ali pa kako smo koga nahecali za 1. april. Za knjige pa mi ni pomembno.  

Zakaj mislite, da je branje za bralno značko pomembno? 

Mislim, da je to stvar izbire in s tega vidika menim, da ni pomembno. Tudi tisti, ki ne marajo brati, bodo našli neko knjigo zase. Kot sem rekla vašim fantom, ki ne berejo radi, je nekaj izjemnih športnih biografij, ki jih bodo pritegnile in ob katerih bo vsak fant med branjem »padu not«, če se ukvarja s športom ali ne in bo rekel: »Pa saj sem bral. Zdaj sem prebral 200, 300 strani o Ronaldu ali Messiju. To je super. Saj knjige niso tako grozne.« Bralna značka se mi zdi pomembna pa v tem smislu, da daje otrokom priložnost brati tudi knjigo, ki mu je ne bo težko brati. Da se spoznajo s knjigo in vidijo, da to ni le ena »zoprnija«. To pa ja.  

Related Images:

(Skupno 206 obiskov, današnjih obiskov 1)