Preden smo se z literarno novinarskim krožkom odpravili v APT na intervju s priznanim slovenskim igralcem, smo se najprej malo pozanimali o njem. Na spletu smo našli kar nekaj podatkov.
Rodil se je v Ljubljani leta 1956. Diplomiral je na ljubljanski akademiji AGRFT in se najprej zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču. Vrsto let je vodil nam vsem dobro poznan kviz Male sive celice, je pa poznan tudi po glavni vlogi iz TV nadaljevanke in filma o Prešernu. Sicer je igral v številnih filmih, radijskih igrah in televizijskih serijah, prav tako pa ga lahko slišimo v oglasih in animiranih filmih, v katerih posoja glas različnim likom.
Ko smo prišli v APT, smo bili navdušeni nad tem, da bomo intervju opravljali v gledališki dvorani. Prijazno nas je sprejel Andrej Berger, poslovni vodja programa, ki nam je povedal nekaj besed o njihovem gledališču in nas seznanil tudi s tem, da je gospod Ravnohrib v APT prišel 1. aprila leta 2010. Od takrat naprej ustvarja pri njih.
Slavni igralec nas je čakal na odru, mi pa smo se posedli v prvo in drugo vrsto v dvorano. Dobili smo tudi mikrofon in si ga podajali med sabo, ko smo postavljali vprašanja. Izvedeli smo, da opravlja poklic že 42 let. Zanj se je navdušil kar sam in sicer zato, ker se mu je zdel zelo zanimiv. Kot otrok ni imel nobenih posebnih sanj, kaj bi želel postati. Morda je nekaj časa razmišljal, da bi postal nogometaš, saj se je s tem športom ukvarjal ljubiteljsko. A je potem te misli opustil in po končani srednji šoli šel poskusit srečo na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Zelo dobro se še vedno spomni nenavadne naloge na avdiciji, ko se je moral vživeti v pomarančo. Prvič je bil na odru že v prvem razredu, ko je recitiral pesem, njegova najljubša predstava, v kateri je igral, pa je Shakespearova tragedija Kralj Lear.
Njegov poklic se mu zdi lep, zanimiv, naporen in odgovoren! Je pa ob tem poudaril, naj to napišemo s klicajem in nas zelo nasmejal. Poklic res opravlja rad, pa čeprav nima ustaljenega urnika in je prav vsak dan drugačen. Pogosto je pestro od jutra pa vse do večera. Delo je naporno predvsem zato, ker so urniki vaj in snemanj dolgi in potekajo ne glede na vreme in morebitno slabo počutje igralcev. Kot igralec si zelo težko privoščiš bolniško odsotnost, nam je priznal. Igralci morajo zato biti zelo vzdržljivi. Ena od njihovih lastnosti pa je tudi izredno dober spomin. Tako je na vprašanje, kaj mu je najmanj všeč pri tem poklicu, odgovoril, da edino to, da se mora velikokrat učiti na pamet veliko besedila. Ravno zato mu je najtežje odigrati tiste vloge, ki imajo veliko besedila, saj potrebujejo le-te veliko koncentracije. A jih vedno sprejme z veliko odgovornosti.
Vprašali smo ga, če se med predstavo kdaj zmoti in povedal nam je, da se je to seveda že kar nekajkrat zgodilo. Po navadi se takrat začne smejati, čeprav ve, da se ne bi smel. Treme ne more nikoli povsem premagati, ko pa jo sprejme, je to veliko lažje.
Njegov najljubši film je Boter, rad pa posluša klasično in etno glasbo. Všeč so mu skupina The Beatles in slovenski pevki Elda Viler in Marjana Deržaj. V prostem času se rad sprehaja, spi ali pa potuje. Najraje je morsko hrano in zelenjavo. Od živali so mu pri srcu mačke, ker so po njegovem mnenju hvaležne živali. Rad prebira knjige slovenskih klasikov (Prešerna in Cankarja), ljub pa mu je tudi Federico García Lorca, španski pesnik in dramatik. Ko smo ga vprašali, kakšne načrte ima za prihodnost, je na kratko povedal, da nobenih posebnih, potem pa v hecu dodal, da bi do smrti še rad živel.
Ob koncu našega intervjuja smo ga prosili še za kakšen nasvet za nas kot mlade novinarje. Svetoval nam je, naj delamo to, kar imamo radi. Naj bomo odgovorni, delavni, pošteni in vztrajni. Vsakršno pisanje pa, da mora biti verodostojno.
Potrudili smo se, da je naš zapisan intervju tak, da mu je mogoče verjeti. S fotografij pa vejejo dokazi, da je bilo vzdušje v družbi gospoda Pavleta Ravnohriba zelo prijetno.
Zapisali: Novinarji petošolci in učiteljica Manca Pezelj Berger
Foto: Jonida Rustemi in Marisa Alimanović
