ZORA RUPENA – KATJA
(MONOGRAFIJA)
»8. februar, slovenski kulturni praznik, nas vsako leto spomni, da nas temelji slovenstva – slovenski jezik, kulturna dediščina in vrednote, ki nas že več kot tisoč let bogatijo – zbližujejo in trdno povezujejo v narod. Prihodnost pripada tistim, ki se zavedajo bogastva svoje kulture in zgodovine. Kultura pa ni le stvar preteklosti. Naše ustvarjanje, izražanje, vrednote, kot so prijateljstvo, želja po znanju, optimizem, delavnost, sočutje, modrost, svoboda, nas oblikujejo in nam zagotavljajo svetlo prihodnost,« je v uvodnem govoru k slovesni prireditvi poudarila ravnateljica Marta Pavlin.
V letu 2019 smo praznovali 90 let šolske zgradbe. Odločili smo se pobrskati po spominih, ki jih že zastira pozaba.
Tri desetletja se je šola imenovala Osnovna šola Katje Rupena. Spomine na Zoro Rupena – Katjo smo ob 100-letnici njenega rojstva zbrali na straneh rastoče knjige.
Kdo je bila Katja Rupena? Zora Rupena s partizanskim imenom Katja je bila rojena leta 1920 v Mirni Peči. Tam je obiskovala ljudsko šolo, nato pa gimnazijo v Novem mestu, ki pa jo je morala zaradi bolezni zapustiti. Ko je ozdravela, je odšla na meščansko šolo, potem pa na državno gospodinjsko učiteljišče v Srbijo, kjer je leta 1940 maturirala z odličnim uspehom. Prvo službo je dobila v Mali Nedelji na Štajerskem, kjer jo je zatekla vojna. Vrnila se je v Mirno Peč in se takoj vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Že pred vojno je delala v naprednih organizacijah, zlasti v Društvu kmečkih fantov in deklet. Zagnano je delovala v OF in opravljala zahtevne kurirske naloge. Katja je padla na pragu svobode 27. 2. 1945 pri Sv. Antonu – prav blizu vasi, kjer je pred vojno službovala. Ni dočakala osvoboditve, o kateri je tako toplo in upajoče pisala materi v svojem zadnjem pismu.
Vsi, ki so poznali Katjo, ne bodo nikoli pozabili njenih vrlin, njene odločnosti in poguma, s katerim je prenašala največje nadloge vedno z nasmehom in dobro voljo, ter njene odkritosrčnosti, zaradi katere je bila tako priljubljena med svojimi tovariši. Omeniti moramo njeno ljubezen do matere, ki ji je iz partizanov pisala topla in prisrčna pisma, jo bodrila in slikala srečno prihodnost v svobodi. Ljubezen do matere se v teh pismih prepleta z globoko in nesebično ljubeznijo do domovine, za katero je žrtvovala svoje življenje. Pokopana je v družinskem grobu v Mirni Peči.
Našemu vabilu na prireditev sta se odzvala nečaka Zore Rupena – Katje dr. Katja Stražiščar in dr. Vladimir Osolnik.
Spomine na Katjo Rupena je obudila dr. Katja Stražiščar: »O Katji, po kateri nosim ime, sem slišala od njene mame, moje stare mame, ki ni nikoli prebolela hčerine smrti, in od svoje mame, njene sestre. Ko sva s staro mamo hodili na pokopališče v Mirni Peči, mi je pripovedovala podrobnosti iz Katjinega življenja. Katja je imela zelo rada živali. Imela je psa Volka, ki jo je vsak dan spremljal na železniško postajo, od koder se je odpeljala v šolo v Novo mesto. Včasih jo je tudi počakal.
Katja je bila vedno rada urejena. Imela je dolge lase, ki si jih je spletla v kito. Tudi v partizanih je vsak večer trak skrbno zložila in si ga zjutraj vpletla v kito.
Zelo rada je imela konje in se je tudi dobro spoznala nanje. Nekoč je bila pri prodaji. Prodajalec je kupcu na dolgo in široko hvalil konja. Katja pa je konju pogledala v zobe, ugotovila, da hvala ni upravičena, in seveda to tudi pri priči povedala. S prodajo ni bilo nič.
Kaj je vodilo to lepo, mlado, pametno, izobraženo dekle iz premožne družine, da je zapustilo vse to in se ni umaknilo pred vojno vihro k sorodnikom? Z nahrbtnikom, v katerem je imela vse svoje premoženje, se je odpravila v gozd, hodila od vasi do vasi in spodbujala ljudi za boj za svobodo, obrambo naroda in jezika. Šele kasneje, ko sem brala pisma, ki jih je pisala svoji mami in fantu Niku, sem začela počasi dojemati, da so v življenju pomembnejše stvari od udobja.
Katja je dobila osnove razumevanja družbe že v družini. V Mirni Peči so imeli veliko knjižnico, za celotno družino je bilo branje in znanje vrednota. Socialni čut, ki si ga je izoblikovala v družini, je bil zelo pomemben za njeno opredelitev za boj. Zelo jo je prizadela neenakopravnost žensk v tedanji družbi – le redka dekleta so imela možnost hoditi v srednjo šolo, jo končati in se osamosvojiti. Vse to jo je tako močno preželo, da se je bila pripravljena podati na težko pot in za svoje cilje žrtvovati celo življenje. Vso svojo energijo in vse svoje znanje, vse je vložila v to, da je motivirala ljudi, predvsem ženske, da se zavedo svojega položaja in svoje vrednosti, da gledajo optimistično v prihodnost in da so pripravljeni kaj naredit, da bo boljše. Tudi danes se po svetu dogajajo krizne situacije in se pojavljajo ljudje, ki so pripravljeni zapustiti svojo cono udobja in narediti kaj dobrega za vse ljudi, da bo življenje boljše za vse, ne da bi pomislili na lastne koristi – to je treba močno poudariti.
Vaša šola je tri desetletja nosila ime po Katji. Po izobrazbi je bila učiteljica Zanjo je bilo znanje vrednota. Bila je mlada in optimistična, polna načrtov za prihodnost. Da so po njej poimenovali šolo, se mi je zdelo zelo simbolno – šola, ki je center življenja, izobraževanja, optimizma, je nosila ime dekleta, ki je vse to imelo.«
Naša učiteljica Danica Rangus je predstavila Rastočo knjigo 2020: »‘Ker po nas, bode vas jo srčno branit klical čas!’ Tako nam je Prešeren predal odgovornost za domovino. Simbol našega naroda je slovenski jezik, ki se ga učimo ljubiti tudi s pomočjo projekta Rastoča knjiga.
»Prav zgodbe so pomembne, saj gradijo naš vrednostni sistem, vplivajo na naše doživljanje sveta in ustvarjanje lastne zgodbe, lahko nas zaznamujejo za celo življenje. Zato potrebujemo močne zgodbe – takšne, kot sta zgodba o Katji ali zgodba o Rastoči knjigi, ki se je razrasla preko meja,« je zapisala dr. Jožica Jožef Beg v spremni besedi k naši knjigi.
Na drugi list smo zapisali besede, ki jih je o Katji izrekla Olga Vipotnik: »Trden značaj, optimizem, veselje do dela in domače zemlje – to so bile njene najlepše odlike.«
Dr. Janez Gabrijelčič, oče Rastoče knjige, je dodal: »Naša naloga je, da nadaljujemo delo slovenskih umetnikov. Rastoča knjiga nam s svojimi sporočili kaže pot v prihodnost. Deček in deklica z rastočo knjigo rasteta in odraščata – z njima moramo odraščati mi vsi.«
Nekaj dni po prireditvi pa nas je razveselilo prijazno pismo dr. Katje Stražiščar:
Spoštovana gospa Gazvoda,
oglašam se Vam še vedno pod vtisom prisrčnega, spoštljivega in zanimivega včerajšnjega srečanja. Koliko pozitivne energije, dobronamernosti, optimizma, sodelovanja, medsebojnega razumevanja in spoštovanja je bilo čutiti! Od srca čestitam ne le za odlično izvedbo programa, temveč tudi za vzdušje, ki je prevevalo vse prisotne. Izpolnjujem svojo obljubo in pošiljam prepis iz Zorinega pisma Niku s Primorske, ki je bila od leta 1922 pod Italijo. Takole glasi:
“Sedaj ti bom skušala opisati, kako izgleda bližnja okolica. Imamo par šotorov, naš šotor je majhen in prav prikupen. Tu je mala ravninica, gori nad nami pa so ogromne skale in zjutraj, ko solnce vzhaja se prav lepo lesketajo vse skale v solncu. Vse naokrog je gozdiček-lepo. Če pogledaš doli v dolino vidiš majhna grička posejana z malimi belimi hišicami. Prav sedaj solnce zahaja, poslednji žarki objemajo prelepe primorske gričke. Gledam v dolino, po poti hiti mlada žena z otrokom, pot se vije prav med hribi, zadaj pa zahaja solnce. Stala in gledala bi vse skupaj ne vem kako dolgo, ko je vse tako lepo. Nebo je pa jasno, lepa sinja barva, kot je malo kdaj. – Morala sem prekiniti – Noč je že, nebo je posuto z neštetimi zvezdicami, pravkar se je utrnila ena. Mar se spomniš, ko sva gledala, ko so se utrinjale zvezdice …. Sinoči sem bila na sestanku, bilo je mnogo žena in deklet. Po končanem sestanku so peli. Vesela sem bila, ko sem videla, kako znajo še vse slovenske pesmi. Tudi slovensko še lepo govorijo. Mlajše generacije pa ne znajo več …”
Stara mama mi je pravila, da je Zora hrepenela po družini, otrocih, ljubezni enako močno kot po svobodi.
Prijazen pozdrav in vse dobro Vam želim.
Katja Osolnik-Stražiščar
Novinarski krožek, foto krožek
