Udobno se namestim v naslonjaču. Odprem knjigo. Kje sem že ostala? Berem. »Ding!« me zmoti zvok telefona. Knjigo zaprem, a dlan zadržim na strani, na kateri sem ostala. Tap. Novo sporočilo. Nič pomembnega, bom potem. Zopet odprem knjigo in berem. »Ding!« Knjigo zaprem. Tap. Slide. Lock. Bom potem. Berem.
A ne dolgo. Knjigo zaprem. Moja dlan ne zaznamuje več strani, na kateri sem ostala, tudi zvoka novega sporočila ni bilo. Tap. Slide. Tap. Slide, slide, slide …
Izgubim se v poplavi izredno pomembnih novic, zdravorazumskih Facebook komentarjev, storyjev in tiktokov. Nekaj časa gre, a potem imam dovolj. Zaželim si nekaj globljega, boljšega, bolj osebnega, nekaj, da se me dotakne, da me zdrami, nekaj, nastalega izpod peresa nekoga razmišljujočega, kritičnega, ustvarjalnega, empatičnega … drugačnega?
»Ding!« Ne slišim. Ker berem. Ujeta sem v svet črk in besed, ki se spletajo v pesmi in zgodbe, ki odkrivajo resnice in nove domišljijske svetove.
Zavzdihnem. Se nasmehnem. V roke vzamem papir in svinčnik in še jaz nekaj napišem.
Tako so pisali in ustvarjali tudi učenci in učenke, ki so skozi besedo in sliko izrazili svoj pogled na svet, pripovedovali resnične in domišljijske zgodbe, razmišljali o življenju, miru, ljubezni in kulturi. Vsak je v svoj izdelek dodal delček sebe.
Mentorji in mentorice:
učiteljice razredne stopnje
učiteljice slovenščine – Helena Kisilak, Valerija Kastelic, Maja Sečnjak in Nina Bele
učitelj Valter Rabič
