Pisatelja smo čakali v čitalnici. Prišel je z rahlo zamudo: »Opravičujem se vam za zamudo. Saj si bom kupil helikopter, danes sem ga že vplačal. Naslednjič bom prišel že z njim, po cesti gre čisto prepočasi.«

Vprašanje: Kdaj ste začeli pisati?

Primož Suhodolčan: Pri dveh letih sem ugotovil, da svinčnik ni za to, da se grize ali pa da ga vržeš komu v glavo. Vzel sem en debel flomaster in sem na sveže prebeljene stene na hodniku narisal pokončne črte. Prišla je moja starejša sestra in rekla: »O, Primož se je naučil  pisati! Napisal je črko I.« Od takrat naprej pišem! Potem sem se naučil še B, A …

Vprašanje: Katera je vaša najljubša knjiga?

Primož Suhodolčan: Moja najljubša knjiga, ki sem jo že milijonkrat prebral in prelistal, še nikoli se je nisem naveličal in vedno najdem v njej kaj novega, je jedilni list kitajske restavracije Na klancu. Ne boste verjeli, tam sem bil že na kuharskem tečaju, ker bom v drugem življenju kuhar – kuharji so večje zvezde kot pisatelji.

Vprašanje: Imate kakšno prigodo iz osnovne šole, ki bi jo delili z nami?

Primož Suhodolčan: Prigod je približno milijon petsto šestdeset tisoč. Če bi vam povedal vse, bi morali tu sedeti še 14 dni. Največkrat je bilo pa tako: Kadar koli je bilo kar koli narobe, sem bil vedno jaz kriv, tudi če nisem bil zraven.  Vedno so rekli: »Je že Primož kaj naredil!« Zaradi tega sem moral na zagovor k ravnatelju. To še ne bi bilo tako hudo, če ne bi bil ravnatelj – moj oče. Dobil sem namreč dve kazni: za šolo in za doma. Najhujša kazen je bila en teden brez kolesa. To je bilo tako kot danes en teden brez telefona, saj je bil pred davnimi časi »bicikl« glavna zadeva. Oče mi ga je zaklenil v klet. A jaz se nisem dal! Zlezel sem skozi okno v klet, da bi ga dobil ven, a je bil prevelik. Splazil sem se iz kleti, šel po orodje, zlezel nazaj, razstavil kolo, ga po kosih zmetal ven in spet sestavil. Oče je rekel: »Če si se pa tako znašel, se lahko voziš.«

Prigod je bilo ogromno, npr. ko sem v šoli dobil prvi cvek, ker sem izračunal, da je 1 deljeno z 1 enako nič. Potem sem moral na zagovor k ravnatelju – spet! Bil sem tudi neuradni pospravljalec šolske shrambe – zlagal sem marmelade, saj sem že takrat vedel, da bom kuhar.

Vprašanje: Ali se spomnite največje traparije, ki ste jo zagrešili?

Primož Suhodolčan: Največje še ni bilo! Največje pridejo pri meni vsak dan. Jaz sem bil prvi model za Petra Nosa – do danes sem si 40-krat razbil glavo in 36-krat nos. Nazadnje pa še koleno pri nogometu – ampak to ne šteje!  Zadnja nesreča z glavo je bila prejšnji teden. Bil sem na OŠ Brezovica. Šel sem po dvorišču, kjer imajo prometni znak – z glavo sem se zaletel v znak »intervencijska pot«. Še dobro da sem imel kapo. Zato imam danes majico, na kateri piše Ahti glavo – veste, kaj to pomeni? Pazi na glavo, seveda.

Največje traparije torej še nisem naredil. Veliko sem jih opisal v svojih knjigah. Vse, kar sem napisal, je res, čista resnica in nič drugega kot resnica – nič ni izmišljeno. Pravzaprav je resnica še hujša! Malo sem moral vzeti stran, da ne bi rekli, da pišem znanstveno fantastiko. V  Košarkarju (lahko vam povem, da se pripravlja naslednji del filma, danes bo prva testa projekcija filma) jaz nisem Ranta, saj sem bil v osnovni šoli majhen. Tudi Metka nisem, čeprav sem imel velike kuštrave lase in nežen obrazek, zato so me pogosto zamenjali za deklico. Sebe sem predstavil v Smodlaku, ki je imel dolg jezik. Ranta pa je bil moj prijatelj iz osnovne šole, ki je bil med desetimi najvišjimi osnovnošolci v Sloveniji. Tako da je res vse res.

Vprašanje: Ste tudi sami športnik?

Primož Suhodolčan: Zelo zagrizen športnik sem. Ne popuščam. Zadnje čase rad kolesarim, plavam, igram košarko in nogomet. Mi je pa moj zavarovalničar odsvetoval športe zaradi pogostih poškodb: »Primož, ti lahko samo ležiš, ker ne bomo več plačevali odškodnin.«

Vprašanje: Kateri predmet ste imeli v šoli najraje in kakšni ste bili v šoli?

Primož Suhodolčan: Od predmetov sem imel najrajši šolsko klop, ker sem se nanjo lahko naslonil in zadremal.

V šolo sem zelo rad hodil – saj sem moral, ker je bil oče ravnatelj. V šoli sem užival. Ocene in uspeh ni bil najbolj pomemben, bolj pomembno je bilo znanje. Nisem se učil zaradi ocen, ampak sem hotel vedeti, hotel sem dobiti znanje. Zato sem veliko bral leksikone, podatkovnike, enciklopedije, slovarje – takrat seveda ni bilo spleta, tablic, pametnih telefonov … Sovo, leksikon Cankarjeve založbe, sem prebral trikrat. Branje je bilo edini vir znanja. Sin mi je zadnjič dejal, da mi je hvaležen, ker sva se veliko pogovarjala, obnavljala in je na tak način tudi on dobil veliko znanja.

Vprašanje: Ali so vaše knjige komu posvečene?

Primož Suhodolčan: Peter Nos je zagotovo posvečen mojemu očetu Leopoldu Suhodolčanu, ki si je izmislil ta lik, ko je videl, kako sem si razbijal glavo. Pravzaprav si ga ni izmislil, le opisoval je moje prigode, saj je bilo vsak dan kaj novega.

Vprašanje: Zakaj ste dali sinu ime Peter?

Primož Suhodolčan: Ko sva z ženo izbirala ime, sva pregledovala koledar in črtala tista imena, ki nama niso bila všeč. Na koncu je ostal Peter in mislim, da mu zelo dobro pristoji.

Vprašanje: Delate osnutke ali pišete z računalnikom?

Primož Suhodolčan: Pred davnimi časi – ko so še obstajali dinozavri – sem imel listke in beležke. Ko sem začel, je šla domišljija hitro, spomin pa malo počasneje, zato mi je oče svetoval: »Primož, vse kar si izmisliš, zapiši.« Vse te bloke in zvezke z idejami imam shranjene. Listke sem nosil po žepih in jih veliko izgubil. Danes si ideje zapišem v telefon, potem pa urejam z računalnikom. Včasih sem tipkal na pisalni stroj – veste, kaj je pisalni stroj, kajne? Tekst je bilo treba oddati v štirih izvodih, zato si si pripravil papir, kopirni papir … in močno je bilo treba tolči po tipkah, da se je poznalo na zadnji kopiji. Ko sem udaril o, je bila kar luknja skozi papir. Časi so se na srečo spremenili na bolje.

Vprašanje: Kje dobite navdih za pisanje?

Primož Suhodolčan: Ko se zaletim v znak, dobim preblisk! Že učiteljica mi je svetovala: »Po svetu moraš hoditi z odprtimi očmi.« Saj z zaprtimi ne moreš, ker se zaletiš v kakšen znak. Zgodb se torej ni treba izmišljevati, saj življenje samo piše zgodbe, jaz mu pri tem le malo pomagam. Zgodbe o Tini Maze, o Luki Dončiću – aja, tega ne smem povedati, o Goranu Dragiću, o Anžetu Kopitarju so že, treba jih je le pobrati in zapisati. Zato moramo hoditi po svetu z  odprtimi očmi in biti vedno pripravljeni … Dolgčas mi ni.

Vprašanje: Ali boste napisali tudi knjigo o Luki Dončiću in Ilki Štuhec?

Primož Suhodolčan: Ne smem povedati! Rad bi. Z velikim veseljem bi, a sedaj še ne smem povedati. Mogoče bo še kakšen nogometaš …

Vprašanje: Mislite,  da bo film Košarkar naj bo 2 tako uspešen, kot je bil prvi’

Primož Suhodolčan: Še bolj! Ekipa je ista. Imamo pa tokrat posrečenega negativca. Komaj čakam, da danes v Ljubljani vidim prvo verzijo. Napisal sem scenarij za film, ampak včasih je med scenarijem in snemalno knjiga velika razlika. Verjamem, da bo film dober in da boste uživali. Veliko tega, kar je v knjigi Ranta in košarkatorji, se dogaja tudi v filmu. Glavni moto knjige in filma pa je ljubezen do športa, uživanje v njem ter doseganje svojih ciljev.

Vprašanje: Ali svoje knjige, potem ko so natisnjene, še kdaj preberete?

Primož Suhodolčan: Še, da vidim, kje sem ga polomil.

Vprašanje: Ali svoje knjige podarite komu za rojstni dan?

Primož Suhodolčan: Ja, saj je knjiga lepo darilo. Vidim, da se ljudje knjige zelo razveselijo. Je zelo lepo osebno darilo.

Vprašanje: Kaj bi sporočili nam, šolarjem?

Primož Suhodolčan: Radovedni morate biti. Če česa ne veste, se poučite. Ni narobe, če ne veš, narobe je, če nočeš vedeti.

 

S P. Suhodolčanom so se pogovarjali: Lucija Juvančič, Luna Gorenc, Luka Jarc, Lotti Potočar Šafar, Žiga Hren, Hana Gros, Jaša Pelko, Luka Medic,

Snemanje: Maj Zatežić

Foto: Črt Kirn

Zapisala: Lia Kotnik

(Skupno 55 obiskov, današnjih obiskov 1)