Konec marca, natančneje od 19. 3. do 25. 3. 2017, je v Neaplju, največjem mestu južne Italije, potekalo srečanje učencev in učiteljev šestih evropskih držav v okviru projekta Erasmus+. Na izmenjavo sva odšli učenki Elizabeta Kranjec in Mirjam Ogrinc ter učiteljici Zlatka Gazvoda in Manca Pezelj Berger. Tokratna tema so bili okoljski stereotipi, o katerih smo že v šoli s pomočjo učiteljice Mojce Saje pripravili PowerPoint predstavitve ter dva video posnetka.
Naše potovanje se je pričelo v soboto, 19. 3. 2017, z vožnjo s kombijem do Benetk, kjer smo se polne pričakovanj vkrcale na letalo. Po dobri uri vožnje so nas zvečer na letališču prijazno sprejele družine ter nas odpeljale domov.
Neapelj je ogromno obmorsko mesto ob Tirenskem morju in šteje okoli milijon prebivalcev. Zanj je značilno, da je rojstno mesto pice, leži pa tudi v bližini ognjenika Vezuv ter svetovno znanih Pompejev.
Ponedeljkovo dopoldne smo začeli s PowerPoint predstavitvami, nato pa so nam gostitelji razkazali njihovo srednjo tehnično šolo Giordani – Striano. Že prvi dan smo se učenci iz Italije, Poljske, Latvije, Turčije, Romunije in Slovenije spoprijateljili ter se popoldne vsi skupaj odpravili v center mesta.
V torek smo imeli celodnevni izlet ter obiskali zelo znan obmorski kraj – Costiero Amalfitano. Na začetku smo pešačili do slapa, nato pa se odpravili proti obali. Lahko bi rekla, da si boljšega vremena ne bi mogli zaželeti, poleg tega pa smo na poti opazovali tudi čudovito pokrajino ter velike nasade limon. Kasneje smo imeli kosilo v restavraciji, kjer smo jedli predvsem morsko hrano ter pozno popoldne uživali ob pogledu na mirno, sinje-modro morje.
Sredo smo začeli z video predstavitvami ter kasneje v kemijskem laboratoriju delali kreme. Popoldne smo učenci ponovno preživeli v mestu – šli smo do gradu Castel dell’Ovo, večer pa preživeli na plaži, se pogovarjali, smejali, igrali razne igre ter odbojko.
V četrtek smo obiskali Scavi di Ercolano, starodavno mesto, ležeče v senci Vezuva, ki ga je ob izbruhu vulkana prekril pepel in ga tako uničil. Najprej smo obiskali muzej, kjer smo prejeli veliko koristnih informacij ter si kasneje ob samem ogledu vse skupaj lažje predstavljali. Vrnili smo se pozno popoldne ter večer preživeli pri družinah gostiteljicah.
Petek smo začeli z različnimi delavnicami – najprej smo v kemijskem laboratoriju delali limoncelo, kasneje šli v računalniško učilnico in na koncu imeli tudi matematično delavnico. Popoldne smo imeli kosilo v šoli, sledila pa je tudi poslovilna zabava, kjer smo peli, plesali in navsezadnje jokali. V mislih smo imeli le še to, da se po vsej verjetnosti zadnjič vidimo. Poslavljali smo se zelo dolgo, popoldne pa ponovno preživeli v mestu, kjer smo kupili spominke, manjša darila za družino in prijatelje ter se še zadnjič s podzemno železnico odpravili k našim gostiteljem.
Naslednji dan smo se z učiteljicami odpravile na letališče ter popoldne prispele v Benetke, počakale na kombi in se odpeljale proti Novemu mestu.
Našega čudovitega, nepozabnega potovanja, kjer smo poleg novih izkušenj, načina življenja Italijanov, groznega prometa ter okusne hrane spoznale, da ti lahko prijatelji, ki si jih mogoče videl le enkrat v življenju, ostanejo v srcu za vedno, je bilo tako konec.
Elizabeta Kranjec, 9. a
