V petek, 10. 10. 2017, smo se pogovarjali z učiteljicami mentoricami, ki so se s svojimi učenci udeležile projektnega tedna Erasmus+ v Novem mestu. Vprašanja so postavljale Tara, Neja in Nina, ki so pred tem pomagale pripravljati pogostitev za naše goste – to so bili učitelji in učenci iz držav udeleženk ter starši učencev, ki so v svoje družine sprejeli še enega ali pa dva najstnika. Čeprav dekleta sicer niso sodelovale pri dejavnostih Erasmusa+, so ugotovile, da je zelo dragocena že izkušnja preizkusiti znanje angleščine v resnični situaciji.

Najprej smo se pogovarjali z AGATO SZTARK, učiteljico razrednega pouka s Poljske. S sabo je pripeljala dva učenca, ki sta se pri vseh dejavnostih lepo izkazala. Doma so na severu te velike države, le slabih 20 kilometrov od Severnega morja v velikem mestu, v katerem cveti predvsem prehrambena industrija (konzerviranje rib) in izdelava čevljev. Pohvalila je organizacijo projektnega tedna in bogat program. Poudarila je, da se je treba pogovarjati tako o razlikah kot o podobnostih. Osebne izkušnje so najboljša šola. Vsi Slovenci, kar so jih srečali, so se izkazali kot izjemno prijazni ljudje.

Nato smo se pogovarjali z DAIGO PLAUDE, učiteljico iz Latvije, ki poučuje matematiko in računalništvo ter sodeluje s tistimi starši in učenci, ki živijo v tujini, a želijo zaradi težav s tujim jezikom končati šolanje v Latviji. Bivanje v Novem mestu ji je bilo zelo všeč. Navdušil jo je izlet na Bled. Vesela je, da je dobila možnost priti v Slovenijo, kar si je močno želela. Z njo je bila Daniela, ki je sem in tja vskočila kot tolmačka, saj je njena angleščina super.

SEDA GEZGİN KÖYBAŞ in SEÇİL EKMEKÇİ, učiteljici iz Turčije, je spremljal njun učenec EREN, ki jima je pomagal skozi zanke tujega jezika. Čeprav se uči angleščino le tri leta, je pokazal zavidljivo raven znanja: vse je razumel, sproti prevajal v turščino in nato v angleščino, komentiral … Naše pohvale je bil zelo vesel. Upamo, da mu je izkušnja v Novem mestu vlila zaupanje v lastne sposobnosti in v vrednost njegovega znanja. Turški jezik je popolnoma drugačen od slovenščine – na dopoldanski predstavitvi nismo razumeli niti ene besede, v pogovoru pa smo našli nekaj skupnih besed (kava, džezva in celo čaj; baklava, ratluk in doner kebab pa verjetno ne štejejo – ali pač). Učiteljici sta o vsem, kar sta doživeli, navdušeno govorili v presežnikih.

DANIELO DRAGOMIR in SONIO CARMEN TRAILESCU, učiteljici iz Romunije, so očarali veliki gozdovi, saj prihajata s podeželja, kjer se raztezajo ogromna polja. Dobro sta si zapomnili tudi gradove (blejski grad, ljubljanski grad in grad Otočec). Njuna šola je podobna naši, je v starejši stavbi, ki šteje že več kot 120 let, a zanjo lepo skrbijo in je še popolnoma ustrezna. Njihova stojnica je bila bogato obložena s specialitetami – sarme so pripotovale z letalom, solato iz jajčevcev pa so pripravili pri nas. Sladica je bila zelo podobna naši potici. »Pogovori o stereotipih in predsodkih so potrebni. Bolj se bomo poznalo, laže se jim bomo izognili,« je njuno mnenje.

Profesorici iz Italije, MARIA TOMASUOLO in DANIELA DANIELE, sta naravoslovki, ena biologinja, druga pa poučuje kemijo. Njuna dijaka sta bila najstarejša v skupini. Čeprav jim je bilo vse v projektu všeč in se jim zdi zelo potreben, bodo v prihodnje izbirali med tistimi, ki bodo povezovali srednje šole tehnične in naravoslovne usmeritve. Morda se bodo še oglasili v Novem mestu, ki se jim je zdelo ljubko majhno mestece – sami prihajajo iz Neaplja, ki je milijonska metropola, območje, kjer živijo, je desetkrat večje od našega malega mesta. V Sloveniji jim je bilo vse všeč, še posebno zelena Krka in prostrani gozdovi. Čeprav Italijani slovijo po svoji hrani (potrdili sta, da res vsak dan jedo pico, špagete, makarone …), se jim je naša hrana zdela zelo podobna in okusna. Slovenščine se nista naučili, sta pa na vseh teh srečanjih ugotovili, da lahko razumeta nekaj romunščine in tudi njuna angleščina se je izboljšala.

Po vtisih smo povprašali še naše učence.

Pri Nini Hodžić Plankar je bila deklica iz Turčije. Nina pravi, da je bila zelo prijetna in prijazna. Sporazumevali sta se brez težav v angleškem jeziku, sem in tja pa sta uporabili Google prevajalnik. »Izkušnja je bila zelo zanimiva. Na koncu sem bila že kar utrujena, saj je bil urnik zelo poln. Tudi mami se je zdela naša gostja zelo prijazna in olikana. Sicer zaradi natrpanega delavnika z mami jeva vsaka po svoje, pretekli teden pa sva vsak dan kuhali. Naši gostji se je zdela hrana neobičajna in drugačna, a ni vihala nosu. Najbolj všeč ji je bila goveja juha.« Nina pred tem ni sodelovala pri Erasmusu+, a spoznavanje drugih narodov in njihovih kultur jo je pritegnilo: »Zagotovo bom še kdaj sodelovala!«

Ajet Rustemi je bil lansko leto na Poljskem, kjer je bival pri svojem vrstniku Filipu, ki je letos vrnil obisk. Skupaj z Luko Anzulovićem je tokrat skrbel za udeleženca iz Italije. Ajet je aktivno sodeloval v vseh delavnicah in na prireditvah tudi vestno fotografiral predstavitve. Izkušnja je bila zelo koristna. »Priložnosti, da potuješ v države, ki sicer niso najbolj običajne destinacije, se ne sme zamuditi. Vse, kar sem izkusil, je bilo zelo pozitivno. Bolj ko poznam razlike, laže razumem drugačnost,« je dodal Ajet. »Edina negativna stvar je, da so ti obiski prekratki in premalo pogosti! Če bo le priložnost, sem bom vključil v tak projekt tudi na srednji šoli.«

V projekt Erasmus+je bila vpeta cela družina Ilovar, saj so gostili kar dva dečka – enega s Poljske in drugega iz Turčije. Starši so sodelovanje opisali kot zelo koristno, saj je izmenjava izkušenj dragocen prispevek k napredku posameznika in družbe. Pa še vse otroške sobe so bile cel teden vzorno pospravljene. Na delavnicah sta bili vse dni zelo prizadevni in uspešni Neža in Zala iz 9. c. Tudi pri Katarini Barbari Kranjec je bila gostja. Ga. Kranjec, Katarinina mama,  je povedala, da je bila kot profesorica na srednji šoli večkrat udeležene v projektu Comenius, ki ji je bil zelo všeč. Tudi naš projekt se ji zdi zelo koristen in zanimiv – še posebno izmenjava mladih gostov.

 

Tara Srovin, Neja Zidarič, Nina Belavič et al.

Foto album